Slovenščina: Na gornji posnetkek, ki je nastal pred več kot 70 leti in je morda prvi posnetek kakega belokranjskega kraja iz letala, se je napis Gradec seveda prikradel pomotoma. Posnetek je zanimiv tudi zato, ker so na njem lepo vidni še vsi objekti na kompleksu gradaškega gradu, ki so ga v začetku 19. stoletja temeljito obnovili oz. predelali prav baroni Gusiči. Domala natančno tako so bili vsi ti objekti vrisani tudi v mapi franciscejskega katastra iz leta 1824. Kolikor mi je znano iz pripovedovanja moje mame, je predstavljeni posnetek Gradca nastal takole: V letalu, ki je nad Gradac priletelo iz zagrebškega letališča, se je kot kopilot vozil tudi Peter– Pero Jakofčič, doma sicer iz Krasinca, ter spremljajočemu fotografu naročil, naj kar se da v sredino posnetka zajame predvsem Matičkovo (Stipaničevo) hišo (leži v vertikali točno izpod črke a povsem zgoraj zapisanega priimka Janeković). Namreč tja se je tistega dne (26. avgusta 1935) na

obisk k svojim staršem in drugim sorodnikom z vlakom iz Zagreba pripeljala njegova soproga in mamina sestra Nanika. Po pripovedovanju Petrovega nečaka Toneta Pezdirca – Mikulaša iz Krasinca je Peter–Pero Jakofčič bodisi v vlogi pilota ali pa kopilota v tistih časih večkrat preletaval podzemeljsko faro in da je bil to on, so ljudje ugotavljali po krajšem ali daljšem kroženju letala nad njimi. Druga tedaj seveda bolj redka letala so običajno letela naravnost. Krasinčani so vselej, kadar so zaslišali in zagledali kroženje letala na nebu, hitro stekli k vaški cerkvi in modrovali zlasti o tem, kako tako težko letalo sploh lahko vzleti in seveda tudi leti. Gradčani pa so ob tašnih preletih običajno pozivali drug drugega: »Poglejte, pero (Pêro) leti na nebu!«

Anton Omerzel